Kitajska, Francija, Kanada in Kazahstan – države, kjer jesti konjsko meso ni ničesar nenavadnega, včasih je to celo dobrota. Toda v Združenih državah Amerike in v večini sodobnega angleško govorečega sveta, ideja o konjih kot hrani velja za velik NE, tudi med tistimi, ki so sicer navdušeni jedci mesa.
Zakaj je tako in kje naravnost obožujejo konjsko meso si lahko preberete v nadaljevanju.

JE KONJSKO MESO ZA ŠPORTNIKE?

Kot že vemo, konjsko meso spada med rdeče meso, ki vsebuje beljakovine, minerale, ima visoko vsebnost železa in zdrave maščobe. Vse to pa je nujno potrebno vključiti v prehrano vsakega športnika.

Rdeče meso tudi dobro nasiti, prav zaradi visoke vsebnosti beljakovin in se počasi razgrajuje v prebavnem sistemu, zato smo lahko dalj časa siti. Tudi velike porcije ni potrebno zaužiti, da se nasitimo.

Konjsko meso vsebuje zelo lahko prebavljivo železo, ki je bistveno hranilo za športnike. V 100 gramih konjskega mesa je približno 4 do 5 miligramov železa, to je ena tretjina priporočenega dnevnega vnosa za odrasle.

Več o lastnostih konjskega mesa si lahko prebereš na tej povezavi.

AMERIČANI IMAJO (DOBER) RAZLOG

Religija
Obstaja prepričanje, da so ljudje jedli konjsko meso že od prazgodovine, vendar sodobna nestrpnost do prehranjevanja konj sega v leto 732 n. št., to je tisto leto, ko je papež Gregorij III svojemu kolegu Bonifaciju poslal pismo, v katerem je rekel, da je obredno uživanje konjskega mesa poganska praksa, ki jo je treba ukiniti. Morda je govoril o Vikingih, ki so žrtvovali in jedli svoje konje za obrede bogu Odinu ali germanskim plemenom. Pravzaprav je večina Evrazije jedla konjsko meso, praksa pa je bila običajna v dobi bakra, brona in železa – verjetno od takrat, ko so obstajali konji in ljudje, ki bi jih jedli.

Kot je dejal Frederick J. Simoons v filmu “Eat Not This Flesh”, krščanstvo ni bila prva religija, ki je prepovedala uživanje konjskega mesa. Islamske in judovske skupnosti so že dolgo prakticirale izogibanje konjskega mesa po mozaičnem zakonu in celo Grki in Rimljani so imeli strogo prepoved jesti konjsko meso.

Divji zahod
Konji so postali nekakšno mitološko bitje v ameriški nacionalni zavesti. Ko so jih sredi 16. stoletja v Severno Ameriko prvič pripeljali Španci, so Indijanci zelo cenili konje za lov in bojevanje. Obstajajo celo zgodbe o trgovanju določenih plemen z evropskimi ujetniki v zameno.

Konji so bili tudi sestavni del podobe kavbojev, ki potujejo po Ameriki – ki so jo širile revije in časopisi in ta podoba se je širila po vsem svetu.

Ampak so jih jedli!
To pa ne pomeni, da jih Američani niso jedli v času obupanosti.Obstaja veliko dokazov, da je uživanje konjskega mesa med državljansko vojno in celo drugo svetovno vojno postalo običajna (in poceni) rešitev. Pravzaprav je konjsko meso postalo tako priljubljeno, da je do leta 1951 revija Time poročala, da je to pomembno meso v Oregonski kuhinji.

OSTALI GA OBOŽUJEJO

Seveda pa poznamo tudi veliko držav, ki konjsko meso naravnost obožujejo in ga obravnavajo celo kot eno od dobrot. Katere so?

  • Francija
  • Kitajska
  • Kazahstan
  • Indonezija
  • Nemčija

In še bi lahko naštevali. Še več držav, kjer je konjsko meso daleč od tabo teme lahko najdeš na tej povezavi.

Na primer v Franciji je konjsko meso zelo priljubljeno v nekaterih vrstah francoske kuhinje. Chefi celo pravijo, da je tako okusno kot, najboljša govedina. Za nekatere mogoče zelo nepričakovano Kitajska eden največjih svetovnih porabnikov konjskega mesa. Meso se običajno suši, da bi ga jedli kot klobaso ali pa ga postrežejo skupaj z riževimi rezanci. Konjsko meso je priljubljeno tudi v Kazahstanu. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo meni, da je država drugi največji porabnik konjskega mesa za Kitajsko.

KONJSKO MESO JEDO TUDI NA JAPONSKEM

Ja tudi na Japonskem jejo konjsko meso in sicer tako surovo kot tudi pečeno. Konjsko meso na Japonskem velja za eno bolj zdravih jedi.

Na Japonskem divjad imenujejo yotsu-ashi, kar dobesedno pomeni “živali s štirimi nogami.” Zaradi vpliva budizma je bilo uživanje mesa “yotsu-ashija”, vključno s konjskim mesom, uradno prepovedano od obdobja Nare (7. stoletje) vse v obdobje Meiji (19. do začetek 20. stoletja). Konjsko meso pa so vseeno jedli v nekaterih drugih delih Japonske, saj so konje tam uporabljali tudi za lažje kmetovanje.

Konjsko meso v japonščini imenujejo “sakura (češnjev cvet)” niku (meso), saj je barva mesa bolj rdeča kakor pri drugih vrstah mesa, zaradi visoke ravni hemoglobina. Ima manj maščob in kalorij ter več vitaminov in mineralov.

Konjsko meso običajno narežejo na koščke in jih popečejo na žaru. Tekstura je hrustljava, okus pa rahel.

V Kumamotu sveže konjsko meso jedo surovo s sojino omako (v tej obliki se imenuje bašaši). Ima zelo mehko teksturo. Bolj ko žvečite, bolj izstopa osvežilen mesni sok. Imo-shochuu (bistra japonska tekočina, destilirana iz krompirja) se odlično poda.

KONJSKO MESO V ITALIJI

Konjsko meso je postalo in je še vedno pomemben del beneške kuhinje. Prav tako nikoli ni padlo iz mode na Sardiniji in Siciliji, kjer povsod najdemo salame in klobase iz konjskega mesa in oslovskega mesa. Padova je še ena pokrajina, ki ceni konjsko meso, v mestu Legnaro pa imajo Festa del Cavallo, konjski festival, namenjen vsem konjem, vključno z njihovim mesom.

ZAKLJUČEK

Konjsko meso danes ni več takšen tabu, kakor je bil včasih. Odnos do konjskega mesa v različnih državah pa je precej odvisen od tega, kako so v preteklosti gledali na konjsko meso in religije, ki je najbolj razširjena na tistem predelu.

Danes bomo jedi iz konjskega mesa lahko našli tudi na meniju v Združenih državah Amerike ali v Angliji. Prav tako ne smemo pozabiti vseh pozitivnih lastnosti konjskega mesa (visok delež kakosvostnih bejlakovin, nizka vsebnost maščob, meso je bogato z železom in vitaminom B).

V Hot’ Horse pa smo zavezani k temu, da je konjsko meso znanega proizvajalca in slovenskega porekla. Tako zagotavljamo dnevno kakovost in svežino. Vsaka sestavina naših izdelkov mora biti visoko kakovostna, kar dosegamo z dnevno dobavo vseh ključnih sestavin.