Američani naj bi za hamburgerje na leto zapravili okoli 134 milijard dolarjev, predvsem zaradi tega, ker gre za obrok, ki ga je enostavno pojesti stoje ali na poti, pa so postali globalno priljubljeni. Ste vedeli, da je kar 60 odstotkov prodanih sendvičev na svetu, pravzaprav hamburgerjev? Danes jih najdemo tako v restavracijah s hitro hrano kot tudi v tistih, precej prefinjenih in nagrajenih z Michelinovimi zvezdicami. Obstaja na stotine, če ne celo na tisoče različic. Pa veste, od kod izvira čisto prvi?
HAMBURGER ALI BURGER?
Burger je zgolj okrajšava za besedo hamburger. Glede na določene sestavine, ki jih hamburger vsebuje, pa se njegovo ime nekoliko spreminja. Tako hamburgerju, ki vsebuje sir, rečemo kar cheeseburger. Kljub temu, da ime osnovne različice na to morda malo namiguje, hamburger ni povezan s šunko (angl. ham). Ime je namreč dobil po drugem največjem nemškem mestu, Hamburgu, a zgodba o njegovem pojavu ni povsem enostavna. Da jo povemo povsem od začetka, se moramo vrniti v čas Egipčanov. Oni naj bi bili namreč tisti, ki so v mletem mesu uživali prvi. Šele kasneje je bilo to meso oblikovano v pleskavice, v različnih državah pa so bile te najrazličnejših oblik, razlikovale pa so se tudi po sestavinah.
Pojav hamburgerjev je na neki način povezan tudi s Tatari, starim turškim ljudstvom. Legenda namreč pravi, da so bojevniki konjsko meso (ki je danes cenjeno predvsem zaradi visoke vsebnosti beljakovin in malo maščob) med ježo dajali pod sedlo, da bi se tako zmehčalo in za večerjo nato pojedli kar surovega, to pa naj bi bili tudi zametki nastanka tatarskega bifteka. Ko so Tatari jed prinesli v Nemčijo, so ji tam dodali lokalne začimbe. Po lokalni govedini je bilo poznan Hamburg, prav v tamkajšnjem pristanišču pa so se v 19. stoletju številni Nemci vkrcali na ladjo in se odselili v ZDA. Tja so tako prinesli tudi zametek hamburgerja, ki pa takrat še zdaleč ni bil podoben jedi, ki jo poznamo danes. Šlo je namreč zgolj za pleskavico, začinjeno s česnom, čebulo, soljo in poprom, pogosto pa so jo pojedli kar surovo. To je bil pravzaprav “hamburški zrezek”, ob prihodu jedi v ZDA pa se je prijelo ime hamburger. Mnoge ameriške restavracije so takšne zrezke ponujale, da bi privabile prihajajoče (in tam živeče) Nemce.
OD POCENI IN HITRO PRIPRAVLJENE HRANE DO “SENDVIČEV SVOBODE”
Hamburger, ki je približno takšen, kot ga poznamo danes, je nastal v času industrializacije, saj so se takrat poleg številnih drugih spremenile tudi prehrambene navade ljudi. V delovnem in srednjem razredu je nastala potreba po masovno proizvedeni, cenovno dostopni hrani, ki so jo ljudje lahko zaužili spotoma. Ko so delavci v tovarnah začeli z nočnim delom, so se prvič pojavili vozički s hrano, kjer so delavci hrano dobili (in pojedli) kar se da hitro. Nekoliko kasneje, ko so v vozičkih, opremljenih s plinom, začeli ponujati tudi hrano, pečeno na žaru, so se na menijih začeli pojavljati hamburški zrezki. Izkazalo pa se je, da je takšen zrezek v stoje težko pojesti. Kdo je bil prvi človek, ki je pleskavico takrat “zapakiral” med dva kruhka? Podrobnosti so izgubljene v zgodovini.
Točnega izvora hamburgerja, podobnega današnjemu, torej verjetno ne bomo poznali nikoli, a o tem krožijo številne zgodbe. Največkrat sicer naletimo na tisto, v kateri so zasluge za “sendvič s pleskavico” pripisane ustanovitelju verige restavracij White Castle, Edgarju Waldu Ingramu, ki je v 20. letih preteklega stoletja v Kansasu začel s prodajo procesirane hrane. Drugi pravijo, da je oseba, ki je “izumila” hamburger, Louis Lassen, danski priseljenec, ki je v lokalu Louis’ Lunch v Conneticutu sodelavcu ponudil sendvič z mleto govedino. Zanimivo je, da ta lokal obstaja še danes, držijo pa se pravila, da ima hamburger tri dodatke, in sicer čebulo, paradižnik in sirni namaz. Če opazijo, da je kdo v lokal “pretihotapil” majonezo ali kečap, ga menda prijazno prosijo, naj prostor zapusti.
Morda niste vedeli, da se hamburgerjem reče tudi “sendviči svobode”. Ime so jim nadeli ameriški vojaki v času druge svetovne vojne, ki so se želeli izogniti imenu, povezanem z Nemčijo. Vojaki so hamburgerje med vojno prinesli čez lužo, saj jih je bilo enostavno pripraviti, nekaterim med njimi pa so tudi nekoliko olajšali domotožje.
PRODAJO 75 HAMBURGERJEV NA SEKUNDO
Ko sta brata McDonald v 40. letih 20. stoletja odprla prvi Burger Bar Drive-In v Kaliforniji, so hamburgerji osvojili tudi predmestje, kmalu zatem pa tudi ves svet. V približno desetih letih so v McDonald’sovih restavracijah prodali več kot 100 milijonov hamburgerjev, danes pa jih prodajo več kot 75 na sekundo. Prvi, danes slavni, big mac je luč sveta ugledal leta 1967 v ZDA, prodajali so ga za 45 centov.
Skozi leta so hamburgerji postali priljubljeni pri najrazličnejših ljudeh. Restavracije po svetu tekmujejo, kdo bo naredil največji hamburger (mimogrede, največjega so naredili v Oregonu, tehtal pa je skoraj 353 kilogramov), kulinarični strokovnjaki pa pišejo knjige o tem, kako so prepotovali svet, da bi našli tisti najboljši hamburger. Leta 2005 so v restavraciji v Las Vegasu, imenovani Fleur de Lys, ustvarili hamburger za kar pet tisoč dolarjev, postregli so ga s penino. Hamburger danes lahko dobimo praktično povsod po svetu, skozi čas pa je osnovni koncept postal nekoliko bolj dovršen. Pleskavice tako lahko dopolnjujejo zelo kreativni prelivi, nekateri v hamburgerje vključujo ribe (lososov burger), drugi vegetarijanske polpete in tudi različic bombet danes obstaja malo morje. Če si želite ugrizniti v zares mehak in okusen kos mesa, pa je prava izbira zagotovo burger s pleskavico iz konjskega.
